Ko na nebu rumena zasije,
ob zvesti spremljavi bleščic.
Še tišje se k tebi privije,
kot jata angelskih ptic.
Vidiš in čutiš njene dotike,
ki so nežni kot pajčolan.
Po koži drsijo, neprave oblike,
dokler ne nariše se dan.
Če oči ti zbežijo v reko
in pogled proti morju uide,
lahko zagledaš njeno obleko,
ki iz neba na gladino zaide.
Enkrat sramežljivo razgrne
sivino čez celo telo.
Dvakrat na pol se odgrne
in enkrat razsveti nebo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: patriktomsic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!