ROŽA METAMORFOZE – 8. cvet spoznanja: Vrtnar in roža Ljubezni
Ognjena Vila, ki kanalizira Boginjo
Poezije,
mi je opisala mojo Pot v obliki pesmi:
" Prisluhni dotiku tišine Srca,
silno naj te prevzame Ljubezen,
korakom dopusti, da vodijo tja,
kamor zna le, kdor je angel z neba. "
Vrtnar in roža Ljubezni
... Hodim po stezici ... Čez čas me pot pripelje
do majhne hiše ob kateri leži urejen vrt ...
Usedem se na leseno klop sredi vrta ...
Ob klopi opazim rasti v zemlji
najlepšo rožo kot si jo lahko zamislim ...
Njena lepota me prevzame,
opazujem jo in jo občudujem ...
Celotni prizor preveva mir in spokojnost ...
V meni prevladuje občutek
varnosti in izpolnjenosti ...
Z vsakim vdihom in izdihom
se bolj polnim z nežno radostjo,
ki jo ponuja opazovanje lepote te rože ...
Čutim, da ta prekrasna roža raste samo zame.
Raste samo zato, da bi se vedno znova vračal k njej
in s svojim pogledom pil njeno lepoto,
nekako tako kot bi rajski metulj
pil nektar iz rože ljubezni...
V mojih prsih in srcu se predrami
nežen občutek ljubezni,
ki polagoma preplavi celo telo ...
Občutim se izpolnjenega ...
Čas se ustavi ...
Ničesar drugega si ne želim
kot samo biti izpolnjen s toplino ljubezni do te rože ...
Nato si zaželim nekaj narediti za to rožo ...
Za klopco opazim zalivalko za rože ...
Vstanem in z zalivalko v roki stopim do vode ...
Pri hoji čutim vsak gib svojega telesa
in vsak gib je prežet še z izpolnjujočim občutkom
dejavne ljubezni do te rože ...
Zajamem kristalno čisto vodo,
se vrnem k svoji roži in jo počasi zalijem ...
Zopet se usedem in opazujem rožo.
Ob tem čutim kako mi roža vrača ljubezen s svojo lepoto ...
Z vsakim vdihom in izdihom
se bolj in bolj polnim z občutkom ljubezni ...
Nato začnem postajati pozoren na lepoto znotraj sebe,
ki tako žari v obliki čustva ljubezni ...
Ta izpolnjujoč občutek vedno obstaja v meni kot možnost,
da ga doživim tudi brez zunanjih spodbud;
samo zaželeti si ga moram in me bo počasi in nežno oblil kot val,
vedno znova in vedno znova ...
Sprostim se in dopustim, da to čustvo ljubezni
preplavi vsak delček mojega telesa.
Z vsakim izdihom potuje val ljubezni v drug del mojega telesa:
...potuje v glavo….potuje v roke… potuje v trup… potuje v noge…
Sedaj usmerim tok ljubezni v tisti del mojega telesa
za katerega čutim, da jo še posebej potrebuje…
Postati zaljubljen v ta občutek brezpogojne ljubezni,
ga doživljati čim več preko celega dneva
in ga udejanjati v zunanjem svetu
skozi svoje akcije v dobro za druge ljudi,
za druga bitja in naravo
je lahko eden od smislov mojega življenja ...
Sedaj iz spomina prikličem prizor iz svojega realnega življenja.
V tem prizoru nekaj počnem v dobro drugih ljudi:
doma, v službi, kjerkoli ...
Vse dejavnosti, ki jih izvajam so prežete
z občutkom brezpogojne in dejavne ljubezni, ki jo doživljam zdaj ...
Izpolnjen sem in ničesar ne pričakujem v povračilo
– ne pričakujem vračanja pozornosti in ljubezni
s strani teh ljudi, kajti jaz to že imam v sebi
in v polni meri pijem iz notranjega vrelca najčistejše vode ljubezni ...
Ne glede na to kako neljuba ali dolgočasna so ta opravila
se me to ne dotakne in me to ne moti
saj v sebi doživljam čustvo brezpogojne ljubezni,
ki ni odvisna od dogodkov zunaj mene ...
mi je opisala mojo Pot v obliki pesmi:
" Prisluhni dotiku tišine Srca,
silno naj te prevzame Ljubezen,
korakom dopusti, da vodijo tja,
kamor zna le, kdor je angel z neba. "
Vrtnar in roža Ljubezni
... Hodim po stezici ... Čez čas me pot pripelje
do majhne hiše ob kateri leži urejen vrt ...
Usedem se na leseno klop sredi vrta ...
Ob klopi opazim rasti v zemlji
najlepšo rožo kot si jo lahko zamislim ...
Njena lepota me prevzame,
opazujem jo in jo občudujem ...
Celotni prizor preveva mir in spokojnost ...
V meni prevladuje občutek
varnosti in izpolnjenosti ...
Z vsakim vdihom in izdihom
se bolj polnim z nežno radostjo,
ki jo ponuja opazovanje lepote te rože ...
Čutim, da ta prekrasna roža raste samo zame.
Raste samo zato, da bi se vedno znova vračal k njej
in s svojim pogledom pil njeno lepoto,
nekako tako kot bi rajski metulj
pil nektar iz rože ljubezni...
V mojih prsih in srcu se predrami
nežen občutek ljubezni,
ki polagoma preplavi celo telo ...
Občutim se izpolnjenega ...
Čas se ustavi ...
Ničesar drugega si ne želim
kot samo biti izpolnjen s toplino ljubezni do te rože ...
Nato si zaželim nekaj narediti za to rožo ...
Za klopco opazim zalivalko za rože ...
Vstanem in z zalivalko v roki stopim do vode ...
Pri hoji čutim vsak gib svojega telesa
in vsak gib je prežet še z izpolnjujočim občutkom
dejavne ljubezni do te rože ...
Zajamem kristalno čisto vodo,
se vrnem k svoji roži in jo počasi zalijem ...
Zopet se usedem in opazujem rožo.
Ob tem čutim kako mi roža vrača ljubezen s svojo lepoto ...
Z vsakim vdihom in izdihom
se bolj in bolj polnim z občutkom ljubezni ...
Nato začnem postajati pozoren na lepoto znotraj sebe,
ki tako žari v obliki čustva ljubezni ...
Ta izpolnjujoč občutek vedno obstaja v meni kot možnost,
da ga doživim tudi brez zunanjih spodbud;
samo zaželeti si ga moram in me bo počasi in nežno oblil kot val,
vedno znova in vedno znova ...
Sprostim se in dopustim, da to čustvo ljubezni
preplavi vsak delček mojega telesa.
Z vsakim izdihom potuje val ljubezni v drug del mojega telesa:
...potuje v glavo….potuje v roke… potuje v trup… potuje v noge…
Sedaj usmerim tok ljubezni v tisti del mojega telesa
za katerega čutim, da jo še posebej potrebuje…
Postati zaljubljen v ta občutek brezpogojne ljubezni,
ga doživljati čim več preko celega dneva
in ga udejanjati v zunanjem svetu
skozi svoje akcije v dobro za druge ljudi,
za druga bitja in naravo
je lahko eden od smislov mojega življenja ...
Sedaj iz spomina prikličem prizor iz svojega realnega življenja.
V tem prizoru nekaj počnem v dobro drugih ljudi:
doma, v službi, kjerkoli ...
Vse dejavnosti, ki jih izvajam so prežete
z občutkom brezpogojne in dejavne ljubezni, ki jo doživljam zdaj ...
Izpolnjen sem in ničesar ne pričakujem v povračilo
– ne pričakujem vračanja pozornosti in ljubezni
s strani teh ljudi, kajti jaz to že imam v sebi
in v polni meri pijem iz notranjega vrelca najčistejše vode ljubezni ...
Ne glede na to kako neljuba ali dolgočasna so ta opravila
se me to ne dotakne in me to ne moti
saj v sebi doživljam čustvo brezpogojne ljubezni,
ki ni odvisna od dogodkov zunaj mene ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dule Metulj
- 27. 04. 2009 ob 17:05
- Prebrano 1381 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112
- Število ocen: 5
