Vračanje k besedam klasikov;

z ritmičnim poseganjem v izrečeno,

ki je neprevedljivo iz izvirnika zapisa,

a vseeno poskuša s poslušanjem vzorcev

nastrgati vase vsaj eno zavidljivo misel.

Vračanje k enostavni povedi;

pripoved zgodbe je kot ostarela pesem,

ki riše arhaične simbole v povedanje,

iz zaprašenih, a odprtih knjig v prebirek,

skorajda neslišen, a zaprepaden v pogledu.

Vračanje k metriki rimačev;

klepljenje tihorečja v mirnosti spomina,

glajenje smislov v briljanco pomenov,

seganje vesolju med korenine temne snovi,

ki jo moram razbrati tik pred spancem noči.

Vračanje k nadrealnemu;

metaforika opisnega presega lastno bit,

z živostjo se zažre v mrtvilo preteklega,

navdih renesanse življenja tik po porodu,

kot bleščanje svetlobe iz razrezane teme.

Vračanje k preprostemu;

blaga beseda, rojena spontano,

jeziku položena v obliž ranljivega,

poslušljiva sapa misli iz srca možganov,

svetost bližine konca in začetka,

kot prapok časa s prostorom,

enostavno razblinjanje z izginotjem.

Dare Gozdnikar