srd draži ušesni hrustanec
da trza
kot umirajoče mišično tkivo invalida.

jeza cuza energijo
iz posušenih fotografij
ko izkričim minus-nulte vibracije v
pozitivne tipke saksofona.

poslušam ga v turkiznih barvah. a inštrument
vleče na modro preveč na plavomodro. A dur
se razblini pod težo električne slabosti.

kot kapljice rose
iz trepalnic mahajo
potlačene solze
in frčim
v implozijo tlačanskega besa.

z žarečim krampom tečem nižje
v rudnik brez mineralov
in nosim na plano zloščeno blato
ter fosilni drek izumrlih čutov.

diham v vrtincih
zato dojamem da se bo Sonce razpočilo ob
vzponu dogmatične prizme ki rjove da
sem dober človek

in si obljubljam
da bo interni štrom
rušil jez nabrane žalosti

dokler ne bom v zrcalu gledal
sebi pod prste.

naprimerjanez