Nisem čutil praznine.
Povem vam.
Dokler se nisem zaletel. Ali pa se je ona.
Nisem. Vedel.
Da je marjetica, ki izgublja bele venčne liste z medeno sredico nektar, po katerem me žeja.
/Nekdo bi dejal, da sem nezavedno iskal med lagodnim pohajkovanjem skozi visoke trave./
Da je marjetica, ki izgublja bele venčne liste z medeno sredico nektar, po katerem me žeja.
/Nekdo bi dejal, da sem nezavedno iskal med lagodnim pohajkovanjem skozi visoke trave./
Da postane sčasoma pogrešljivi del travnika.
V resnici nisem nikoli čutil. Vse do takrat, ko sem se dotaknil.
/Potem nisem več znal. Brez. In zdaj. Z ničemer nisem zadovoljen./
Travnik je poln marjetic. Nekatere so v popkih, druge se košatijo nasproti varljivi neminljivosti in spet naslednje venijo.
Jaz pa, od takrat, življenje zaznavam kot luknjo.
V resnici nisem nikoli čutil. Vse do takrat, ko sem se dotaknil.
/Potem nisem več znal. Brez. In zdaj. Z ničemer nisem zadovoljen./
Travnik je poln marjetic. Nekatere so v popkih, druge se košatijo nasproti varljivi neminljivosti in spet naslednje venijo.
Jaz pa, od takrat, življenje zaznavam kot luknjo.
Praznina, ki nastopi, ko je polnost prepo(po)lna ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: flo
- 05. 05. 2018 ob 12:16
- Prebrano 650 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 119.51
- Število ocen: 9