Tiho ti pišem pesem

očem ki berejo sledi

z dušo v hladu teme

svetim kot tiha kresnica

a kaj ko so oči slepe

in večina duš prazna

bogata samo če zbodeš

toliko da se obrne

in dvakrat popraska

da si zaščiti ego

ki sam tava

v nekih daljnih krajih

ki jim že dolgo več ni naslova

plehko je mišljenje

da praznina nič ne doseže

bere včeraj zadaj nazaj

in svetli dnevi so hrana

na zalogo

ja v živo grem

drezam v kri

kot drogeraš

ki ne ve kam bi se še piknil

da bi se ga vsaj en občutek prijel

ker platonsko ni nikoli hotel

ali zmogel razumeti poti

ki vodijo in dajejo pogled

samo še hodiš in gledaš s srcem

prazne so poti

tudi ego se sprazni

če ne hodiš po muhah

če ne postreliš slonov

da zmoreš šteti žrtve

da se zaveš da si živ

tiho bodi

vrat ki na sebi držiš kamero

ki že dolgo ne vidi s srcem

IŽ-lev