leži
pod drevesno krošnjo
in miži
ko ji plesoči listi
šepetajo

komaj jih sliši
komaj dojema
komaj še diha

na uho
ji tiho govori
naj mu spleza 
v naročje
kot že stokrat prej

ona le miži
zaprta vase
utopljena
v krošnjo nad njo

šepetanje ji boža 
mečico ušesa

rob njene duše
odpira zanj
zmagoslavno

šele mokre ustnice
jo predramijo
v trenutek vznesenja
deset centimetrov nad tlemi

lebdita

pod stoletnim drevesom
že stoti poljub
zaseje novo seme

za nadaljnjih sto let
ljubezni in
ogretih korenin

Brbotanje