Sedim sredi hriba

okoli mene polje rumenih cvetov

regratovih ki se svetijo kot zlato

kdo je že to napisal

da imajo takšen odsev

a slika je ravno takšna

čeprav me cvetni prah omamlja

in nenehno sili na kihanje

še vedno sem na istem mestu

kot življenje ki ga ni mogoče skrajšati

in tudi nočem

nočem konca kadar mi je v srcu toplo

nočem konec dneva dokler vidim svetlo

in okoli mene kot beli angeli svetijo žarki

komu sem most

komu sem še obljuba

kdo se še drži besed

ali vsaj občutkov če jih ima

ležem in zaprtih oči špegam sonce

ja, dokler svetiš so še angeli

dokler svetiš še vse obljube veljajo

naj v to verjamem

kljub takšnim časom ki sproti radirajo

ljubezenske izjave

ker ljudje smo grobi grobijani

sami sebi preprečujemo

brišemo in odpovedujemo

vse kar je zlato

vse kar velja in je lepo

naj bom jaz

takšna kot si včasih dovolim

imeti srce

zase in za svoje srečne misli

in ni radirke ne roke ki bi ji upala

da mi zbriše kar je lepo

in me drži pokonci

kot angel ki vztraja

ker živi

v meni

na moji koži

do konca

IŽ-lev