Rana jutra so

zgodnji krik petelina

na speči kuri.

_________________

Priznam,

nočem biti kura.

Sedim zato za mizo,

uglajeno in počasi

premikam prste

kakor da imam razgibavanje

po kakšni poškodbi gibal,

pišem počasi,

razmišljam kot stoletnica

h kateri besede v misli

prihajajo strašno počasi.

Zgodaj je,

zgodaj,

kot za petelina

ki se petelini

nad svojimi kurami.

Besede ljubezni?

Ne, kje pa.

Samo jutro

in z njim midva

ki sva mirna

da je malo preveč

še vedno za najina leta,

ki bi še morala imeti domišljijo

ali pa, ki jim je ostala samo še

beseda na papirju, ker govoriva pretiho

da bi drug drugemu sramežljivo

priznavala na glas,

da se kljub dolgemu času

še vedno sporazumevava

brez trohice nerazumevanja

ali pa sva si že tako podobna

da sva kakor eden.

Plezam po stolpu besed

in nabiram spomin za jutri,

dokler me ne popusti vztrajnost

in se ne zaderem na glas,

dragi kje si,

moja masaža okoli htbta,

moja jutranja kava,

tvoje vztrajne besede,

začni da ne čutim smrti,

ki se kot stoletnica

tihotapi nasproti

tako počasi,

da izgubljam potrpežljivost

in se mi zdi, da me je zgrešila,

ker še nočem umreti danes.

Dragi, kje si, se zaderem

in čujem počasno prebujanje

in mehčanje blazine.

Kaj je stara, kam se ti mudi,

si se zmotila,

ura je komaj tri zjutraj.

In obvisim v tišini,

naredim piko

in čakam na uro,

da se premakne na osem.

Do takrat pišem,

kar bi rada govorila na glas.

O moj petelin, ti si že v letih,

ti ne prebujaš nikogar,

še sam sebe ne moreš.

Tebe prebuja tvoja stara kura,

ki ji začuda še ni odšel spomin.

Grem zavreti kavo,

se zmasirati sama kolikor zmorem,

potem pa po poti vsakdana.

Na vrsto pride ocenjevanje tistega,

ki se mi zdi, da ima dovolj domišljije

in se je slučajno ali po pomoti

znašel na pesem.si.

No, presenečenj počasi zmanjkuje.

Dobro jutro budnim.

Pa če nikoli ne napišejo nobenega verza.

IŽ-lev