*
ko začne glas govoriti o poeziji
ne
ko začne poezija govoriti o glasu
ko se glas zabubi, ker ne upa predreti
opne
na drugi strani je preveč barv
(nekaj zablisne med prostori
kot perzeide)
želim si, da mojemu Danteju ne bo treba
skoz vse kroge pekla
da ne bi šel predaleč
(ne segel pregloboko)
dih me greje kakor topla dlan
iz iker se rojevajo nove duše
gledam
smrt postaja majhna
skoraj neznatna
in ljubezen (ljubezen)
in ljubezen je vse bolj
blizu
Hvala, triglav.
Pesem sem precej predelal, nisem prepričan, kako sedaj učinkuje ... odprt za mnenja. :)
Deluje kot bližina velikega poka ... do katerega se ne pride le z besedo, ampak tudi (čeprav bi rad, da ne) skozi vse peklenske kroge ... čestitke,
Ana
O, najlepša hvala, Ana!
Lep vikend,
MP
Čuj, preveč globoko je tole za mene. A nisi premlad za take podtalnice? Se počutim kot mulc!
Lepa
NprJ, ne vem, kako se pesem bere, ampak pisal sem jo kot optimistično. :)
Je bilo pa res nekaj čudnega v zraku, ko sem to pisal - pa ne razločim, kaj.
Bere se kot nekaj od Kosovela. Razen brez velikih začetnic.
Aha, morda pa res ... sploh zaključek res spominja na kaj Kosovelovega, pa tudi motivno se sklada.
Zanimivo, nisem pomislil.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
- 27. 04. 2018 ob 16:33
- Prebrano 733 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 245.11
- Število ocen: 10