Spala sva

in dihala sva glasno

v sanjah je bilo napeto

ti si sanjal da me preganjaš

in jaz sem sanjala da me loviš

bilo je napeto

zjutraj se je pomirilo

čeprav nihče ni ničesar priznal

ti ne svojih veselih sanj

in jaz ne svoje more

gledala sva drug drugemu oči

in si lagala kot začetnika

da je pač bila burna noč

to je bilo edino res

potem je bil dan

hodila sem po prstih

da ne zbudim tvoje

občutljive notranjosti

in ti si hodil šlampasto

a neumorno brez konca

utrujena od vseh premikov

sva pričakovala eno mirno noč

magari s sanjami ki bodo daleč

od najine dvojine

in bo morda samo angel isti

tisti edini ki nikoli nima laži

in bo pomirjal

in delal dobro

kot to delajo vsi angeli

črne bova pustila

oni so še bolj zaposleni

in ni nama treba še tega

nocoj bom sama

štela svoje korake

izpustila bom moro

in ti boš izpustil svojo

lažje nama bo kot podnevi

podnevi ni sanj

in sva še bolj resnična

kot mraz od predolgega dežja

ali propad predolge pesmi

ki na srečo izginja

ker so prsti postali negibni

in duša noče več slediti

poti ki nikamor ne pelje

IŽ-lev