Gledal je prestrašene bojazljive oči, ki so begale od strojev do strojev,

vmes pa v zakovičeno gorljivo površino imenovano tla.

V glavi je zabrnelo grozljivo dih jemajoče kričanje drevesa, ko so ga razrezali še živega na milijon kemičnih komponent le zato, da ti bedni izgovori za učence lahko razbremenijo svoja usta z nesposobnostjo.

21. december! – je zakrakal in brž so pustili stensko revijo tam kamor je spadala – na steni. Ubogi strahopetneži, mar bi uslišali svoje možgane in se pobrali v svet.

Z neba so padale žive vrečke za čaj,

oblaki pa so se le smejali in zato jim je zobotehnik napravil protezo.

Da bi se smejali še bolje.

Tudi na božič so se jaslice zamaskirale in se odpravile oropat banko.

Naslednjič, ko bo bencin začel špricati iz lastnega brata,

objemi vse svoje piškote in palice za golf.

Stekla bosta do kovancev tiste barve, kakršne so murkve, ko je izvoljen Janković – le da so črni.

Vse to je dokaz.

Vse to je dokaz.

Glejte in se čudite, sošolci! zgornji odstavek je skandiral, nato pa zakričal še nekaj po slovensko in odšel na pustolovščino izven razreda. Do omarice in ven mimo vratarja po vseh štirih – kot pri špotni vzgoji, se ve.

In takoj, ko je prišel ven,

takoj, ko je stopil iz templja svetega Stanislava,

takoj se mu je spremenilo življenje.

Živa čajna vrečka mu je padla na glavo in vzkliknil je:

Če bi bil Newton, bi ravnokar odkril gravitacijo!

Miha Sever