MAGNOLIJA si
Nagubal valove je vetrič lenobni,
zapredel med listje je tone ubrane.
Prebudil je sonce, si veke že mane,
na vrtu sprehaja vrtnar se svetlobni.
In cvetki, rastlini, prav milo bo dvoril,
odkril bo srce ji, najlepši mladenki,
ki že jo krasijo pomladni odtenki.
Lepoti zapel bo in jo ogovoril:
» Magnolija zala, zdaj sprejmi darila,
saj sedemnajst dvojnih si letnic široko;
prekrasno drevo si, ki s krošnjo visoko
pogladiš nebesa in angelska krila. »
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dule Metulj
- 26. 04. 2009 ob 20:30
- Prebrano 1415 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 775
- Število ocen: 21
