Obstala sem v pesku.
Besede bi lahko drsele z ustnic,
a so le trepetaje lebdele.
Prebiram tvoje.
Kot grah jih luščim.
Z vejico odvržem strok.
Želim naprej, kopičim krik.

Boleče izrisana podoba
mezi skozi prste.
Porabila sem besede.
Zanihala v simbole.
Um je prazen, izpraznjen.
Ne izgovarja, ne čuti,
ne preganja, ne zmore ...

S prsti rišem v pesek.
Dve stičišči. Dve krivini.
Besede bi lahko bile rešilna vrv,
radodarno razodetje.
Obliž, napeto jadro
za nasilne vetrove.
Ostajajo zatočišče
globoko v zgodbi.

Mateja J.Hočevar