Te pesnim v pinjeno odisejado.
Te mesim v kruh sonetov vzhajajoč.
Razvaljam zvezde za besedno noč,
V kateri te razkuham v marmelado.

Te prispodóbim v žaltavo omleto.
Z okrasnimi pridevki te ocvrem.
Te v prostem slogu spečem in pojem.
Poosebím te, da si spet na svetu.

Te epigramim v sirup bezgovine.
Zabelim te z omako kislih rim.
S hiperbolami polnim ti praznine.

Počasi na cezuri te dušim.
Na medaljone z jambom te narežem.
S prilogo akrostihov te postrežem.

Potem te iščem v pesemskih jedeh.
Te v usta jemljem in te spet izpljunem.
Kot žolna v votlo deblo stokrat kljunem.
V prtiček skrijem lakoto v očeh.

Aleksandra Kocmut - Kerstin