XII

Izbran naprej v svinčeve brloge

sprehaja Alessandro v Napolju

se, besnéč ko tára klinjajoč pretoge

zakane, božji srd, prekletstvo molja

ki žre prizore sladkosti zakona

greši povprek, ugled njemu izbija

nevreden biti mravljega poklona-

ta níče, uš, življenjska polomija.

Poiskal bo,  ki drugemu pripada

Fiono zalo, tekmeca ženico

želečo druga vreči v zemljico,

da pomnil bo, ta glista iz prepada

v solzah blatil se, proseč sramboge

trpeč sladkosti níčevosti vloge.

orfej