ko bom
med vlažnim
pomladnim listjem
s suhim prstom
obliznila ustnice
in obstala
ko jih bom razprla
z vejico temine
in počasi
pila gozdni jek
ko bom
tiho sprejemala
oblo drevo
in samo včasih
zaječala
kot past v srni
ko bom zadišala
med rokami
in še nižje
in še naprej
v mrakobnost
ko mi bodo lasje
spletali
gole nimfe
v moje ustnice
in božali
neporaščene
otoke
takrat
te bom
spet in spet
utopila
Odličnaaaa pesem, Vesna; mojstrski "obliz"; čestitke in
lp, koni
...poljubila kakor zdravilen obliž :)
<3
Sliši se kot čarni urok in vse, kar potrebujemo je, da se potopimo ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!