Z mislimi

ne ostajam sam,

vrata so

na stežaj odprta,

vstopijo,

vsaka  s svojim

slišnim korakom.

Glasna postaja še glasnejša,

dokler jo ne prigluši tiha,

ki stopi korak tišje

in se pomakne

bližje izhodu.

Prostora ni veliko,

zato je vrsta dolga,

še posebej kadar

jih preusmerjam drugam

kot bi čutile,

da se trgovina zapira,

ker na vratih ni napisanega

delovnega časa.

Vrinjene se ne vračajo

nazaj v vrsto,

celo občepijo v kotu

in se na vsake toliko

vsajajo,

kako da ni prostora za vse,

kaj šele za njih.

Ko je treba zaspati,

se pogovarjajo,

tudi ko ugasnem zvok.

Včasih jih povabim v sanje

ali se povabijo kar same,

da se zveriženi

odvijemo v nasprotni smeri

urinega kazalca.

Jutro je še tiho,

dokler ne poberemo

vsak svojih korakov

in obesimo

govorico telesa

na usta.

Tudi usta so del telesa.

salke