Dež je,

pospravljam kaplje

v žep.

Na vsake toliko

jih vzamem v dlan

in se zagledam

v slike padajočega

neba.

Vsaka nosi

svoje barve,

vsaka ima svoj vonj

in vsaka je mehka

za oči

ter dotik,

če le ni premočan,

da se razblini

in se slika razbije

na koščke.

Teh ne poberem več.

Je že bilo namenjeno,

da se izgubijo

nazaj v nebo,

ko je sivo.

Takrat še raje sprejme barve.

Tako se

oblaki vsaj

ločijo

med seboj,

čeprav so

iz istega legla.

salke