Nov
Predivje skočil sem, da me z oblaka
je vrglo skoz ta svet na pekla dno.
Tam v kocki teme vpil sem za lučjo,
vedoč le: SEM. ŽIVIM. VEM: Ona čaka.
A tema je bila kot iz granita,
pogled odbijal se od nje je vase.
V njem mikroskopska točka niča rase.
Ves se predam ji, kar se mi zasvita:
»Ta nič brli! Vzbrstel je v las svetlobe!«
Oprimem se ga, ves spoštljivo tih
in že vzlebdim z njim v vis kakor izdih.
Iz zemlje se tako povzpnejo gobe.
In zdaj sem tu, drugačen vendar isti,
v objemu Nje, ki vedno me očisti.
urednica
Poslano:
15. 04. 2018 ob 10:27
Spremenjeno:
15. 04. 2018 ob 10:27
Nič novega, pasti na dno in se spet pobrati, ampak vse tisto, kar zazna p. s. v temi in kako se na lasu žarka začne povzpenjati gor, to pa je zelo posebno, Nov zazveni dobro tudi zaradi forme in izvrstno izbranih besed, čestitke,
Ana
wau, enkratno! Vrhunski ljubezenski sonet.
LP, mcv
Hvala, Ana za vse
Modricvet, hvala, počaščen
Lp
Tudi mene je z izborom izvrstnih besed nagovorila tvoja lepa pesem, Tomaž in resnično sem vesela, da je izbrana za "pomladno" pesem v formi.
Z iskrenimi čestitkami
lep pozdrav,
koni
Čestitke k izboru soneta za pesem pomladi v formi 2018. Še obrazložitev uredništva:
Sonet spregovori o občutenju niča, nemoči, teme, v katero prvoosebni pesniški subjekt pade. Ta tema je kot iz granita, v njej se nič ne premakne, a pripomore, da se pogled zazre vase (v notranjost, dušo). Ko se ji ves preda (in ko je dovolj pozoren) znotraj zazna las svetlobe. Ta slutnja je dovolj, da se znotraj p. s. sproži želja, poraja energija za oprijem, po katerem se, ves spoštljivo tih, začne dvigati in vzpenjati. Čeprav je oblika življenja, v katerega se izrine, drugačna, je hrepenenje po Njej ostalo nespremenjeno. Pesem o ljubezni, ki premaga vse.
Še veliko navdiha!
Uf, Ana, ste me pa presenetili uredniki - hvala vsem :-*
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 09. 04. 2018 ob 09:39
- Prebrano 2575 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 245