Zlagam krila

od prevelikega leta zajemam sapo

izkušnja kot že tolikokrat prej

da izkažem sama sebi abecedo

igro počutja in igro drgeta

ob visokih čutih iskrenosti

ki sproti padajo v spomin

kot prevečkrat izgovorjene besede

tistih misli ki padajo v past

nekaterim odgovorom

ki mi pomagajo razširiti sliko

da se začudim v sami sebi

ko sem zaplavala predaleč

in z muko pridem nazaj

na izhodišče začetka

kjer so vse poti še dovoljene

in ni napake

dokler me ne presekaš na pol

in ne utrgaš znova srca

razkosanega od besed

ki koljejo

da znova šivam

kot kirurg nad lastno bolečino

zmanjkuje mi cvirna

zato končujem

in začenjam s tišino

ki ima veliko verzov

in več odgovorov

od krikov misli

ki slepo padajo na ekran

IŽ-lev