Lahko je tebi, pesem mila, 

glasnica moje poezije,

ki vame si se naselila

kot nekaj, kar me zapeljuje,

ki nad menoj kot močna sila

nenehno bdi, mi poveljuje

in pred nikomer nič ne skrije,

ker noče, da kdo zamegljuje

ahatne barve fantazije.

Ahatne barve fantazije  

skrivaj bi rada v verze zlila,

saj misel sama ne razkrije

lepot sveta, resnične slike,

zaznav spoznavne teorije,

pomena čustev in oblike.

Vse, kar bi rada pridobila

medtem, ko si iskala stike,

bahavo s čuti si ovila.

Bahavo s čuti si ovila

te lepe barve vznemirljive  

v imenu luksuznega stila.

Pastelnih nisi mogla skriti,

saj z nežnostjo si jih oblila.

Zdaj verzi tvoji so opiti,

besede v njih so ustrežljive.

Kot zlate misli trdnih niti

od nekdaj so neuničljive.

Od nekdaj so neuničljive,

vzdržljivost jim je dobra vila,

nikoli niso zamerljive.

Ko znajdejo se sredi speva,                                        

slavijo skladnosti iskrive,

tih ton jim čutenja veleva

in ta so vedno čast slavila.

Z besedo složno, ki odmeva,

drobijo dele besedila.

Drobijo dele besedila.

S pripevom tavajo v zalive,

v zavetja, kjer so se kalila.

S pogledom treznim na življenje

nikoli ne bi pozabila,

da tudi pesem je trpljenje

in da besede prepirljive

so kot robato govorjenje,

napake vidne in ranljive.

Napake vidne in ranljive

se s časom prav lahko odkrije,

saj tudi te so premagljive.

Ko v nepopisane vrstice

hitijo misli darežljive,

navdih zazna ljubeče klice.

Vsa svoja čustva v pesem zlije,

ker v stihih prve polovice

izdale so jo sanjarije.

Izdale so jo sanjarije

ubrane pesmi neminljive,

ki nam ostane, z nami pije

razkošje čudežne dvojine.

Brez negativne ironije

doda oblike in vsebine.

Ko pa se v rime zapeljive

napaka vrine, sij izgine,

celota zdrsne med minljive.

Celota zdrsne med minljive.

Po delčkih išče in razkrije

besedne zveze pomanjkljive.

Besede sem in tja premika

in ko so končno sprejemljive,

se rima vedno bolj zatika.

Pomen celote ne zasije,

nasmeh neba se ji izmika,

aprilsko pesem v molk zavije.

Aprilsko pesem v molk zavije.

  Celota zdrsne med minljive,

    Izdale so jo sanjarije.

     Napake drobne in ranljive

      Drobijo dele besedila,

       Od nekdaj so neuničljive.

         Bahavo s čuti si ovila

          Ahatne barve fantazije.

            Lahko je tebi, pesem mila.

koni