Nobenega smisla nima,

sonce in črepinje naenkrat.

A bilo je,

blizu in tik pod površjem,

bobnelo in hrumelo je,

kot da sem v Niagari.

Ego je bil raztrgan s hreščanjem

in zavest je odnesla vse seboj,

v prostor brez oblike, brez sanj.

Je bila res vse iluzija?

Vse kar bilo je lepo,

odplazilo se je kot tihotapec

v piratski noči.

Le sledi sveč in odtrgan cof

pričajo o

neizrekljivem.

Nisva več tu.

Odneslo naju je na sipinah

in privid je izginil,

še preden je do konca nastal.

Ostrina pa ostaja,

duh časa je ne bo izbrisal.

Almaya