[center]Za vse kar si in kar morda še postaneš. Za vsak dotik srca, ki mi pomaga v noč poleteti. Tišino ljubezni in krvavo solzo, ki jo znaš sprejeti. Za vse kar pričaraš na poti do Sonca v objemu Lune. Za koščke mojega časa, ki ti ga polagam v roke kot strune. Za nove čase, ko bodo moja krila dobila občutek želje 'ostati'. Za nežne stvari svojega sveta, ki puščaš jih pred vrati. Tišino, ki jo vržeš v ogenj poln strastnega nemira. Za trenutke brez povratka, ki jih želiš mi dati. Zate, ki dovolj ljubiš, da znaš ob meni stati.[/center]

Nuška Golobič Malena