Ta »sem«, ki v ničesu vsred vsega biva,
začudeno zazrt v svet skoz oči.
Kot morje valujoče se preliva.
Prek roba uma slap bučeč prši.

A vendarle ostaja sebi skrit,
le čuti se prisotnega kot dih.
Sam v sebi – vase, urobor, zavit.
Vse bolj spoštljiv, zatorej vse bolj tih.

Le sem ter tja se kdaj ves zmeden vpraša:
»Sem v sebi nič?« »Le kdo telo prenaša?«
»Je vse le dim, ki se po vetru žene?«

»Do kod sem »v«, in vse do kam »iz« mene?«
Vprašanja ta ga vlačijo – begoto,
morda pa s tem spoznal se bo – goloto.

Tomaž Mahkovic