Oblačim se v plašč Tišine.

Neizgovorjene besede bom pometla pod

prašnato preprogo,

kjer se bo lahko še nekaj stoletij nabiral prah zanikanja.

Za prastaro bolečino sem si omislila skrinjo pozabe.

Zaklenila sem jo z velikanskim ključem

ter ga odvrgla v globino morja.

Oblačim se v plašč Svetlobe.

Telo se raztaplja in izgublja svoj pomen.

V kraljestvu luči ga ne potrebujem,

saj me omejuje s svojo obliko in

me oddaljuje od svoje prvobitnosti.

Čas je,

da se oblečem v plašč Življenja.

Naj me napolni s kipečo radostjo bivanja.

Amai