S kamnom v srcu,

s praznino v želodcu

hodim po temnih stranskih ulicah.

Sonce je že zdavnaj zašlo.

Opazujem srečne ljudi nad sabo,

stlačene v drugorazredna stanovanja.

Moj korak je hiter, zebe me,

zobje mi šklepetajo.

Iz mojih ust se vije gosta megla.

Postanem, izkašljam v goltancu nabrano kri.

Prislonim se na hladno steno.

Nogo pokrčim ob zid in si s tresočimi rokami razprem srajco,

zmrazi me kot tisoč britev.

Čakam in zraven hlastno kadim cigareto.

Ogledujem si mimoidoče ljudi, komaj nekaj jih je,

vsem se mudi, za njih sem neviden,

ne obstajam, uš, ki bi jo bilo treba zapreti.

Vidim ga, njegove umazano sive oči,

njegov ohlapen korak.

Obišče me vsako noč.

Z balkanskim naglasom hrope,

pola sada, pola nakon.

Z zamaščeno roko mi zarije šop denarja pod pas,

zvleče me v stransko ulico.

Mudi se mu, verjetno se želi hitro vrniti k svoji srečni družinici.

Sleče me do golega,

trdo me nasloni ob zid in mi zarije svojo batino globoko v črevo.

Slabo mi je, na bruhanje mi gre,

iz ust mi teče kri.

Vseeno mu je.

Ječim, zasmeje se kot črna vrana, ki se naslaja nad nesrečo drugih.

Konča v meni.

Preostanek keša mi vrže na tla in me zaničljivo pogleda.

Odide z istim ohlapnim korakom.

Pobiram denar in samospoštovanje ter se sesedem na vlažna tla.

Obljubim si, da je bilo zadnjič.

Tom Veber