Priznanje mora se kaliti.

Je nekaj, kar za zdaj sameva,

kar mora se še urediti.

Poseči v to je treba zvito,

pravila nujno prevetriti

in jih spoznati temeljito.

V ospredju bo tako zadeva,

ki bolj kot to, da je odkrito,

razdoru pušča, da premleva.

Razdoru pušča, da premleva.

Nihče ne more ga spoditi,

iz dneva v dan bolj dozoreva.

Čeprav se gonja je začela,

nikogar skrb ta ne zadeva,

saj spletka sama vse pridela.

Njej godi, da bi kot prikriti

sejali strah in moč krdela

in s takim nočem se boriti.

In s takim nočem se boriti.

Beseda pred vsem tem se skrije,

nikomur noče se odkriti.

Boji se sile in pokoja,

pomene prave pa zakriti,

ker vztraja vedno samosvoja.

Najraje se s tišino zlije,

boji glasovnega se spoja,

zatrtost vso nemoč privije.

Zatrtost vso nemoč privije,

da je ne moreš več obiti,

je sad in vzrok te polomije.

Čez rob se sili, kakor morje

ob plimi naše galaksije

in kakor gnoj, ki ga zaorje

orač na vožnji zmagoviti

pod zemljo sredi brazdne skorje

na mestih, kjer bi moglo kliti.

Na mestih, kjer bi moglo kliti,

semenje za peripetije

razprede svoje splete niti.

Minutke kratke, vpete v stanja,

ne zmorejo kar tam rešiti

problemov težkih iz neznanja.

Naj nas z morijo ne opije,

nikdar naj ne dovoli spanja,

abotna misel sama vzklije.

Abotna misel sama vzklije

in samo sebe že pregreva,

kot sonce svojo pot obsije.

To sonce ni za veličine

iz tiste stare razprtije,

ki grejejo le opomine.

Za njih toplina še sameva

in išče potke med spomine,

neskončnost volje pa odmeva.

Neskončnost volje pa odmeva.

Obraz njen rosa ji umije,

zaman pa išče v njej se reva.

Samo pošteni tja še smejo,

besede jeze ali gneva

vsaj tam ne silijo čez mejo.

Kdor sreče tam se naužije

z očmi, ki v to lepoto zrejo,

jasnina le doda, da sije.

Jasnina le doda, da sije

v razsodne ure tega dneva.

Resničnost čar je harmonije.

Takrat pa vsak si dovoljuje,

da v sebi svojstven dar odkrije,

kot srečnež spet načrte snuje.

Ob pesmi znanega napeva

on drugim, sebi spet daruje

elitno besedilo speva.

Elitno besedilo speva

  Jasnina le doda, da sije,

    Neskončnost volje pa odmeva.

     Abotna misel sama vzklije

       Na mestih, kjer bi moglo kliti,

          Zatrtost vso nemoč privije.

           In s takim nočem se boriti,

             Razdoru pušča, da premleva,

               Priznanje mora se kaliti.

koni