Pomlad se prebuja, sneg se topi, v gozdu največji hrast šumi.
Namesto poljuba me sonce greje, varuh moj so hrastove veje.
Srce se moje nič več ne smeje, hladnost v mojem telesu veje.
Črna ženica je prišla v vas, zmanjšala se je dobrega človeka oblast.
Vedno manj nas dobrih je ljudi, samo sovraštvo v nas živi.
Na cesti se obračajo za mano, ker jim moje življenje predstavlja predstavo.
Nihče se več za druge ne bori, vsakega samo za svojo rit skrbi.
Časopisi so polni črnih strani, nič več veselja v novicah ni.
Vsakdo nad svojim življenjem obupa, nihče ne pomisli na človeka, ki manjka mu kruha.
Čas teče, teden beži, mene glava vsak dan bolj boli.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: soncek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!