Po pločniku sprehajam
prazne pomike svojega telesa.
Zavijam jih v škrlat pogleda,
s katerim si me ogrnil.
Ovratnik drsi po mehkem ramenu.
Vonj cigaretne kože
me opominja na premor,
na beg, ki je zrahljal
napete verige,
okovane okoli zvena
tvojih besednih poti.
Tako sama s seboj.
Tako suhih ust.
Tako gola in ranljiva.
Ponovno.
Za menoj ostajajo
zapuščine ostarelih spominov.
Zaznavno kričijo. Cvileče. Proseče.
Tvoj glas je močnejši.
Ujet v mojem trebuhu.
Želim, da z mojo milino,
napolniš omare,
da ponoviš besede,
ki jih rojevaš z menoj.

Mateja J.Hočevar