zapri usta. na široko. ker če jih pustiš odprta,
bodo vate zlezle vse besede, ki jih nisi povedal.
vse kvadratne pesmi luninih trav.
tlačile te bodo kot podivjani konji,
kot poslednje sprehajalke noči.
kot umik oceanov.
oblajale, da boš z možgani brez jajc
odhlačal v neznano, zmerjale
kot morilca glasov, nezmožnega zapreti usta.
namočile v komaj skoten ščebet
in te držale na mrazu tako dolgo,
da si boš želel biti zamašek. zamašek.
zato zapri usta. zalepi jih, zašij, skrči na minimum
misel o njih. da ne bodo pricurljale skozi spodvihan
vršiček in kričale: ujemi nas, molk.
ker besede so najhujše prešuštnice, gospod.
ponujajo se brezsramno in glasno, zvijajo se,
pretepajo, prostaško te ljubijo in se trgajo s tebe.
ko umolknejo, so lažnive pokveke,
ki spremenijo prazen papir v semenj licemerja
in oblečene golote.
ko umolknejo, so škrbina sredi tvojih ust,
ki te grize in hoče ven.
besede.
hropec, ki ga sliši samo grobar.
lovim jih, lovim ujete v tvojo pesem, Vesna:) lovim jih z občudovanjem:)))
lp, koni
Besede, ki so se slekle. Pa tudi nas. Všeeeeč,
Objem,
Majda
Joj, Vesna, ti nikakor na zapiraj ust ;))) Tako dobro se vendar razumeš z besedami;))) lp;S
Stvar preživetja je izrekati in prav tako molčati, samo da je umetnost ugotovoti, kdaj je nujno eno ali drugo ... zanimive podobe, nabrušen ritem in izrazoslovje ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!