Sediš za mojo senco.
Upogibaš bližino z utripanjem.
Občutim zibajoče premike iskanja.
Zvabiš me, omamiš,
zapredeš v svoj kokon.
Vrtinčiš viharje v očeh.
Vem, da si želiš vstopiti.
Nežno, pritajeno, vztrajno
se plaziš v votlino,
ki je v svoji samoti
prerastla v svetišče.
Hlastaš po mojem drobovju.
Z gromkimi valovi
gladiš zapuščene bregove.
Podarjaš zveneče školjke
Vanje si skrbno zlagal zaklade
neštetih odmevov,
nanje nalepil razbita zrcala in
prah zapuščenih kostumov.
Imponiraš z izbranim okusom,
elektriš s spontanim dotikom,
ti,
Lev zasužnjevanja.

Mateja J.Hočevar