Ko je dovolj strupov v nedeljski juhi, 

zdravil v krvi, 

droge v duši, 

da rečeš z globokim glasom tistemu na koncu vrste v lekarni: Ne pomaga več farmacija, ne pomaga več zdravnik, pomaga le še mogoče čarovniška domišljija ali pa pocukrani zvodnik...

Takrat mogoče pokličeš taksista za prevoz do naslednje trgovine, kjer boš s težko roko spet pustil cekine, 

ki dobijo se z garanjem od zore do mraka, 

ali pa z ropanjem bogatih, izsiljevanjem slavnih, pobijanjem taglavnih.

Že imam dovolj tega, 

kar stiska mi sapnik, 

kar vleče me na dno, 

kar ne pusti mi kričati, 

kar prekleto je težko. 

Zato pa nežno stisnem pest, 

da prsti tiho zaječijo,

da iz prsi dih se osvobodi, 

da obrazu milo se je storilo, 

da spet božajoča pesem s toplih ustnic zadoni.

In poje, da je dovolj trpljenja, da je dovolj mrtvega življenja.

Lucija Beškovnik