Otrok me vpraša, 

kje pav prebiva, 

kje svojo utrujeno perje počivat nasloni, 

kam kronico zvečer odloži, 

kam sanje peljejo ga, 

da jutro prebudi mu oko in duha. 

Otrok me vpraša, 

zakaj pav prebiva v zlati ječi, 

kjer drugi pavi mu zlata zrna odmerijo za zajtrk in kosilo, 

kjer samota trga bolečino, 

kjer samostanska tišina grozljivo cvili v ušesu, 

kjer sončni kralj blesti v zlatu in lesketu. 

Hm, ne vem, 

res ne vem, 

zakaj že dolgo pav zaklenjen je v večni samoti, 

ne vem, 

zakaj prisiljen je v kričeči tihoti. 

Verjetno njegova usoda je taka, 

da včasih lepota samo na površju se skoncentrira, 

globlje pa je nič ni ali pa še ta sčasoma umira. 

Lucija Beškovnik