A se še spomniš tistih dni, ko sva bosa plesala po travi?

Ko sta bila najina mati in oče mesec in sonce?

Takrat si mi rekel, da sva večna, da naju ne more nič ločiti.

Gledal si me s tistim svojim pogledom in mi ljubeznivo šepetal v uho,

tvoja roka je prav takšne oblike, da v popolnosti zaobjame mojo,

tvoje besede prav takšne, da godijo moji duši.

Ljubim te, si mi večkrat pravil.

Verjel sem ti, čutil sem isto,

a odšel si, odšel si tja čez trate in poljane,

v kraje, od koder se ne moreš vrniti.

Še vedno te čutim, še vedno si tukaj,

še vedno sta najini srci eno in najini glavi mislita isto.

Prosim počakaj me, ne bom dolgo.

Tom Veber