Nebesni kristali mi padajo na priprte veke,

tam se stalijo v solze olajšanja in sreče,

polzijo po licih počasi kot polžja slina,

cedijo se preko ustnih kotov kot najljubša pojedina.

Kakšna lepota nam pada z nebes na glavo,

mi pa se pehamo za denar in slavo,

kakšna krasota nam zastonj polepša zimski vsakdan,

ter nam zapolni neskončni nedeljski dopoldan.

Mi pa smo precej naduti,

jezimo se na podarjeno belino,

ne vidimo 1000-karatnega diamanta,

ki na nosu nam čepi,

nas bode naravnost v mrtve oči,

kliče po malo hvaležnosti.

Lucija Beškovnik