Zanimivo bi bilo videti ta prepir :))). Lp,S

No, ja, saj lahko malo razložim.

Po opravičevanju je sledilo veliko trepljanja in objemanja, ne ve pa se, kdo je prvi začel.
Zvečer se je nadaljevalo, pila sta pivo, ko je VP prinesel eno prazno gajbico, na katero se je usedel,  in eno polno.  To se sicer pogosto dogaja. Včasih je veliko ljudi prišlo gledat, zdaj pa le še kakšen pripelje sorodnike iz Amerike, ko so na obisku v Sloveniji.  To se dogaja na Dolenjskem, kjer sem podedoval zaščitno ograjo, nekaj zemlje in tri mline na veter (jugovzhodni).

Večkrat sem z VP poskušal vzpostaviti stik, a se je vedno obrnil stran, ne glede na to iz katere smeri sem se mu približal. Potem pa sem se domislil, da izpulim strašilo, kot se izpuli črke izpod strešic, in se sam našemim vanj.

Za VP so vsi mislili, da krneki blebeče in se sam s sabo pogovarja, a v resnici je on imel strašilo za to, da mu je recitiral poezijo. Posebej rad je pisal haikuje. Povedal mi je, da je največje število zlogov v haikujih krepko čez 20 000. To moram še preveriti. Najbrž bom lahko to povsem natančno izračunal po Veliki Združitvi, ko bodo nas, robote,  z žičkami iz Lidla zvezali v enotno matično ploščo in na(d)gradili s pristnim človeškim čutenjem. Njegova idealna forma je bila 7975 - 9846 – 7747.

Ker je bil te dni velik sneg, sem mislil, da tam ne bo nobenega sprehajatelja, a sem se zmotil …. Mimo je družno prišla mlada družinica, in ko so videli, da je strašilo oživelo, da pije pivo in se smeji, so se tako prestrašili in tako zelo tekli, tako velike korake so delali, da je izgledalo kot da šprintajo na tekakih smučeh (klasični korak)

Zdaj si nihče več ne upa tam mimo, sprehajatelji psov pa so si raje najeli dvorano.