Čakam pomlad, 

čakam tople sončne žarke, 

ki ti tako lepo posijejo v oči, 

da te ostro zaskeli v mrežnici,

da pljuča napolni prečiščeni zrak,

da se pospeši srca tik-tak, 

ter da ti v ušesih zapoje najljubši komad. 

Ponižno čakam pomlad, 

a kljub temu v drobovju čutim,

da je letos še ne bo, 

ker je ujeta v mrežo sredi oceana, 

kjer je še naša fantazija čisto bolana,

kjer ni enega svetlobnega fotona, 

kadar ne najdemo svojega pravega doma. 

A v sanjavem dremežu je bila mreža iz pajkovega prediva, 

nebesno tanka,

angelsko mehka, 

božansko smiselna,

v dremežu jo je moja fantazija zamrežila, 

da bi jo ohranila, 

za mene,

za nas,  

za naš tapravi čas,

ko lahko pride pomlad in se končno razcveti toplo znotraj nas.

Lucija Beškovnik