Morda bi se zdaj

lahko spomnil boljših dni

če bi takrat 

zavozlal robec 

in mi ne bi uspelo pozabiti 

kako je bilo prej 

ko je bilo moje prebivanje

radostno ali vsaj znosno

zdaj tudi

zavozlani kanali 

otopeli receptorji 

in možganska revma

ne dovolijo pozabiti

tega makedama iz žerjavice 

na katerem se topim 

v saje se spreminjam

z vsakim korakom naprej 

so moje noge krajše 

razdalja premika manjša 

moja pojava bolj črna 

in od hudega

moja notranjost

vse bolj vročična 

miselna energija se 

z eksponentno hitrostjo 

pretvarja v toplotno 

presežek džulov me

bo vsak trenutek 

po pretvorbi v kinetično energijo

pognal v orbito 

in ta me bo izvrgla v vesolje 

(upam ker ne bi rad postal nekogaršnji satelit)

kjer bom postal planet

ki nikoli ne bo naseljen

in kot planetu mi bo 

vseeno če me 

nikoli ne priznajo

v stanju breztežnosti 

je tesnoba 

brez pomena

Sandzakija