Joči, sin, ko se Sreča poslovi,
za sabo vrata zaloputne!
Njen odhod te rani, da boli.
Joči, žalost iz srca izmij!

Ko se ti zdi, da zimi ne bo kraja,
da ti življenje samo bol zadaja,
joči! Nasloni glavo med dlani,
dovoli solzi, da po licu ti spolzi.

Saj solze, sin, nadzemsko moč imajo,
izmiti vse hudo na svetu znajo.
Ljubezni, novi sreči, prostor dajo.
Pustijo le spomin, ne vidnih brazgotin!
Nocoj Žalost izjoči, joči, sin!

alineja