dan potem
ledena prst je nehala obračati oči.
povsod kljuni z odmrlimi pikami.
povsod enakomeren jek.
najmanjša stolpnica v tujem objemu
kot nepremočljiv zid. najmanjši pes
je nehal dvigovati taco.
usahli premiki kolonij. črne postave
odnašajo bele sledi. sredi svoje luže
zapit konj s preveč nogami.
ne dovolj zrela jagoda se razpoči
v pogledu volka. rdeča počasi prodira
v sive naušnike in greje telesa.
oblačna ptica je nehala peti.
kot kamen, ki je dosegel globino in zaspal.
kot ledena kocka na vročem jeziku.
stražar s palico iz medu sadi limone.
na golem nohtu snežinka.
mraz pravilne oblike se je nehal bahati.
v meni se preteguje zaboj dremavega sonca.
V tej dobri pesmi zaslutim apokaliptično stanje na Primorskem, potem ko se je umirila burja in je odnašalo sneg ... ampak super je to, da pesnica vse to zaznava na svojstven način.
Kepo na klobuk Vesna. Ah, kaj, kapo dol!
Lp A
hehe, Andrejka, hvala, ampak kapa in klobuk naj ostaneta, morda bo še mraz. :-)
lp, Vesna
in potem švigneš skozi reže pesmi ter nas ogreješ...
<3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 04. 03. 2018 ob 09:54
- Prebrano 534 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 210.81
- Število ocen: 8