V tej epohi sva rojena. Nimaš kaj …

Moje roke so prekratke, tvoja srž

lačna, kakor nikdar ni bila do zdaj.

Nisi slepa in mudi se ti. Le brž  …

Moje noge so prekratke in preplah

sem za sanje. Ne umivaj mojih slik.

Kakor čas spomin umaže, naj njih prah,

da vse bolj bom silhueta, spraznjen lik.

Pisal ti bom. Včasih več in včasih manj.

Vendar večno, dokler ne zatisnem vek.

Komu lažem. Oddaljujeva se stran …

Kmalu bo ta pesem zgolj oddaljen jek

in le v jasni noči, prek tuzemskih mej,

bosta skupaj Andromeda in Perzej.

Peter Rangus