Sonet št. 56

V tej epohi sva rojena. Nimaš kaj …

Moje roke so prekratke, tvoja srž

lačna, kakor nikdar ni bila do zdaj.

Nisi slepa in mudi se ti. Le brž  …

 

Moje noge so prekratke in preplah

sem za sanje. Ne umivaj mojih slik.

Kakor čas spomin umaže, naj njih prah,

da vse bolj bom silhueta, spraznjen lik.

 

Pisal ti bom. Včasih več in včasih manj.

Vendar večno, dokler ne zatisnem vek.

Komu lažem. Oddaljujeva se stran …

Kmalu bo ta pesem zgolj oddaljen jek

 

in le v jasni noči, prek tuzemskih mej,

bosta skupaj Andromeda in Perzej.

Peter Rangus

salke

Poslano:
03. 03. 2018 ob 14:43

Sonet v močne besede ujet, iskren, zato svoboden spet.

Odlično Peter!

Čestitam!

Lep pozdrav in bodi dobro,

salke

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 03. 2018 ob 19:19

kul, samo

 ne: koga lažem (hrvatizem) ampak - komu lažem!


LP, Lidija

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
07. 03. 2018 ob 20:14

xD kot vedno... :) hvala

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 03. 03. 2018 ob 14:03
  • Prebrano 464 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 179.12
  • Število ocen: 10

Zastavica