Ne osvrći se često
senka se tanji i krati
lešinarima je sve deblja i duža – kao refren vekova
pohabani smo od čekanja i borbe
ta niko nam nije kriv što smo aterirali u pogrešne dekade rođenja
Košava kotrlja mrtve glave
budućnost jedino sigurno donosi smrt
to smo odavno shvatili
za sadašnjost nismo bili spremni
ni mi ni naš želudac
na pola udaha neko se već okačio o nebo
u malenim kesama čovek nosi svoje dane
baca ih u kontejner
(kojih je sve manje)
uključi TV da čuješ kako živiš
receptori su ti oslabili i ne znaš dok ti ne kažu
dostojanstveno i divno, bajkovito
Ovo su podvojeni svetovi
samo je jedan stvaran
Slika jedan
ljudi otimaju mrve od golubova
slika dva
ljudi se otimaju oko golubova
Jelena Stojković Mirić
Mračna pesem o današnjem času, v katerem lahko svarimo soljudi in jih hočemo razsvetliti, a hkrati počnemo nemogoče stvari samo za to, da bi preživeli (čeprav je edino zagotovilo prihodnosti smrt) ... čestitke,
Ana
Hvala.
LP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jelena Stojkovic Miric
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!