Ciganski voz, na obzorju grad,
rdeča je od ognjev mesečina,
netopirjev prh, na vratu srh,
v znak ležeča konjska crkovina.
Le komaj slišen zvok, potoka urok,
v globači stenam tih, zastrt odzvanja,
In sove huk, nesrečnih muk,
prizor nesrečen nagovarja.
Prišel obisk ciganki je, gospod z gradu,
so črne mu oči sijale, slepile so,
prikrile so, čekane v vratu dočakale.
Zlovešč, krvav, volkovov trop si tulež tožni v noč podaja, izginil je, odžejan stvor,
ko zarja slutnje smrti vstaja.
Si nosferatu, Si vampir? Se spomnil boš ciganke mlade? Ali je bil njen vroči ples
le lačen bes, ko zver življenje ji ukrade?
Odteka potok kakor kri, le čuk še tiho zaskovika, čez dneva dva, pa drevi spet,
nov vrat gospoda mlad zamika...

Perc