ne veš več
da je luna vsako noč drugačna
da jo vsakokrat preleti drug ptič
in ti poje
le besede ne najdejo poti
na njegov jezik
ki ostaja prilepljen
na ledeno in suho nebo

pozabljaš
kako poleti šumi veter
in kakšen okus ima misel
med toplimi kožnimi gubami
iz katerih so se rojevale pravljice
njegova roka
zna božati le ključe predalov
s tvojo zimsko belino

ne vprašaš več
ali imaš dovolj zraka
za hranjenje svojih strahov
in pajčevin
za hlastanje po začrtanih poteh
ki jih ni na njegovem zemljevidu
izbrisal jih je čas
ker so bile namišljene

ne zavedaš se
da je v tebi neko mesto
kjer utripajo trenutki
dozorelega upanja
ko so ideali zgolj pepel preteklosti
nariši svoje črte
na platno posušenih rok
in jih nastavi mesečini

izvedela boš
da je nekdo tvoj zaveznik
spomnila se boš
najbolj norega začetka in konca
vprašala se boš
kam se je potuhnila žalost
presenečena boš
da nisi sama

modricvet