Pod mostom teče sreča.

Preliva se v nasmeh toplega jutra.

Cvetlice rojevajo sanje,

pod perutmi papirnatih ptic.

V odsevu zrcala,

so zarisani oboki prihodnosti.

Nedolžno valovijo tokovi mladosti,

brezskrbno se igra čas.

Popoldanski žarki,

pa prebudijo lakomnost,

da napuh požre cvetove trat

in dan izpije kodre brzic.

Večer podaljša sence,

v mraz, ki oklene spomine.

Potešiti želim žejo, a vem,

da je struga ostala prazna.

Lorijan (Luka Šturm)