Nekakvo čudno svetlo
upalilo je sobu,
lutala je čestica tuge
u goruċe oštrim rečima.
Potrebno mi je vazduha,
Ljubav je izustila,
tiho
bolno,
još tiše.
Samo malo vremena,
daj mi malo vremena
da ovuda prođem,
da se skrasim...
Ne vole me, takva sam,
tuga je svetlu govorila,
sasvim nemoćna.
U Ljubavi nema pravila.
Noć je nežnost darivala.
... v prelepo pesem vtkane življenjske resnice;
čestitke in lep pozdrav,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tatjana M.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!