Polegla se je včeraj tvoja pesem
in trudne misli v glavo so zabredle,
v podrast zapredene so sanje sedle,
v trhlino prhko. S sabo jo odnesem!
Tako bi rada veter ti vrnila,
kot klic uhaja izza spon samote,
prestreza svilo verzov, barva note,
a vem, da sem frekvenco zamudila.
Zdaj grem. Obljubim, še se bom vrnila.
Ohrani v ritmu spisane korake.
Čeprav sem prepogumno zavrnila
nek verz preplah, pa v vataste oblake
prebeglo pesem bi mehkó zavila.
Je najina. Na svetu je ni take.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!