Vrzi dan čez ramo, opasaj si najlepše pesmi,
tiste grenke, v nebo vpijoče žalostinke,
tiste radostne, v širok nasmeh raztegnjene.
V večerni zarji si jih zapoj, skupaj s pticami, ki rišejo meje obzorja, z vetrom, ki češe mehke trave.
Kresnice ti stkejo večerno odejo,
na robu večera pomahaj jim v slovo.
Odloži večeru težo dneva in v jutranjem soncu odidi v nov dan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: veronique
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!