ZNOTRAJ
Vse bolj so mi sprejemljiva
molčeča usta,
s katerimi razpihujem
nanose časa
s spiralnega mozaika,
ki od skrajnega roba trebuha
vodi do ognja sredi popka.
Z mano je deklica
s polnim krilom marjetic,
ki zmeraj začenja
z besedami »ljubi me«
in med prsti, vijoličastimi
od negotovosti, obrača majhno,
hrapavo sonce,
ki ga, potem, oskubljenega,
polagam med strani debele knjige,
v kateri je vse mogoče,
tudi to, da ne jočem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 21. 04. 2009 ob 17:09
- Prebrano 1177 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 239
- Število ocen: 9
